Danes smo se potepali na 2253m nadmorske višine.

Prelaz Bernina je tisočletna ljudska prometna vez med idiličnim gorskim Engadinom (dolino reke Inn) in že dokaj sredozemsko Valtellino (Veltlin), kar dokazujejo številne arheološke najdbe. Na njem je jezikovna meja, saj nemščino in retoromanščino na južni strani zamenja italijanščina. Obenem je razvodje, ki ga idealno simbolizira akumulacijsko jezero Lago Bianco. Iz njega teče voda preko Inna in Donave v Črno morje, na jugu pa preko reke Adde v Sredozemsko morje. Kdor najkasneje na prelazu Bernina prestopi z vlaka v avtomobil, lahko zavije v Mali Tibet. Tako so zavoljo izoliranosti nekoč rekli italijanskemu Livignu, ki ni le tako kot okolica St. Moritza raj za smučarje, planince, alpiniste in turiste, temveč zlasti za nakupovalce. Od Napoleona dalje ima poseben status proste carinske cone in zato sedaj izredno nizke cene, ki so brez davka na dodano vrednost.

Pod prelazom Bernina sledi v Puschlav (Valposchiavo) zelo drzen spust tirnic, občasno položenih pod naklonom 70 promilov, kar pomeni, da spada berninska gorska železnica med najbolj strme na svetu. Tu povzroča poleg strmine največ preglavic sneg, zato je proga speljana skozi predor in galerije. Pa vendar se Bernina Express tudi na tem odseku ustavi na eni najbolj slikovitih železniških postaj iz leta 1923, Alp Griim. Obdaja jo edinstven alpski razgled ledenika in jezera Palii nad planoto Cavaglia. Slalomska železniška proga se umiri šele pri Brusiu, kjer se vlak na 116 metrov dolgem zavoju zavrti za 360 stopinj. Ta krožni viadukt Brusio je mojstrovina švicarskih inženirjev, ki so tako domiselno premagali nadmorsko višino. Vendar z njim še zdaleč ni zaključen spisek zanimivosti berninske proge, ki je na zadnjih kilometrih speljana kar po glavni cesti in v Tiranu prečka osrednje mestno cestno križišče, tako da imajo tam vozniki enkratno priložnost prehitevati tako motorna kot železniška vozila.